Torej lahko pišem o prvem malo daljšem potovanju, nekam v neznano. Belgija. Čez Nemčijo, pa do cilja. Spustila bom podrobnosti, če bi opisovala vse trenutke se blog še dolgo nebi končal. Kaj se mi je najbolj vsisnilo v spomin? Bil je večer, avtobus je parkiral nekje v mestu. Belgija? Sever Belgije. In pet minutni sprehod.. Sprehod do morja. Severnega morja. Bila je noč, vendar prizor popoln. Svetloba, dvignjenega trga, obsije plažo. Mivka, veter, morje..valovi. Ko zagledam morje za kratek čas obstojim, zaprem oči. Nato zakričim...uživam. Polno ostalih okoli, vsi vzklikajo, tekajo naokoli. Veter jim mrši lase. Prijela sem Annah za roke, skupaj sva tekli čez plažo. Veter naju je objel. Dvignila sem jo in zavrtela. Tako popolno.. In ko vidiš sivo bele valove v temi..in neskončno morje. vse je bilo tako popolno.
In spomnim se, pot domov. Temen tunel, v ušesih slušalke ki oddajajo meni všečne malodije, avtobus zatemnjen, brez luči, poln ljudi. In saj poznaš ta občutek; dobra pesem, padeš notr, v glavi ti razbijajo te dobre melodije, sanjariš o tistem, kar si želiš...Odprem oči, in bum najbolj bela svetloba. Iz črnega v belo. Nevem zakaj, ampak ta prizor...zapomnila sem si ga. Pa je v bistvu..krneki. Ampak vseeno.
In Belgija. Ej, čudovito! Tiste ozke hiške, različnih barv, stare. Ulice polne ljudi. Nič proti Čopovi v Ljubljani. In same nižine..ni gora.
Na kratko? Krasno.
